Konec zgodbe.
Ponedeljek. V Londonu se poslovim od Missy, kot smo ji radi rekli na delovnem mestu, na letališču pa sem spet dekle z Marsa, ko pred oddajo prtljage hitim nahrbtnik ovijati v folijo za živila, ki sem jo prej kupila v trgovini. Znajti se je treba, zaponke so med najbolj dragocenimi stvarmi na moji potujoči hiši, s ceno za ubog PVC pa na terminalu zdaleč pretiravajo!
Let zamuja, na letalu se zaklepetam z Angležem, potem ko se mi stokrat opraviči za svoje naslanjanje kolen na moja, ker ima med nogami ogromen kovček. Praga me pozdravi s kratkim dežjem, soparo in prijaznimi cenami v trgovini s hrano ter vozovnicami za prevoz do hostla. Na poti do tja že prevzamem češke navade in si kupim pivo, z dobrim načrtom sproščenega pitja na vrtu in daljšega spanja zatem. Plan je bil vsekakor optimističen, 3 ure kasneje pristanem v centru mesta, z Avstralko, ki je ravno prišla iz Slovenije, in Nizozemko, ki tja odhaja. Na poti poberemo še kanadsko dekle in fanta, uživamo v latino ritmih, sama obujam spomine izpred štirih let, ostalo pa naj ostane v Pragi. :)
Včerajšnji dan sem se bolj ali manj uspešno izogibala vlogi tipične turistke, poslušala glasbo na trgu, se vozila z metrojem v neznano, pristala v parku na rolkarskem oddelku in bila skoraj povožena, se v svoji izmišljeni češčini pogovorila o tem, ali je meso vroče ali hladno, in bila celo uspešna. Slednje me je kljub temu zafrknilo, ker je bilo na koncu sicer toplo, a pikantno ko pes, pa dooobr. :D
Karlov most me je vseeno premamil, zato sem se nadebudno priključila procesiji Kitajcev in čakala na zeleno luč. Natanko pet sekund zatem mi je bilo neizmerno žal, saj se je pred mano pojavil g. Kača man, z ogromno rumeno plazečo se živaljo in mi jo že skoraj obesil za vrat, druga je pridno čakala na svojo minuto slave, ovita okoli mestne luči. Fuj. FUJ! Dočakala sem tudi na vsakem vogalu opevan Trdelnik, moj je bil napolnjen s sladoledom. Ljudje so prav tako noreli za bonboni, sama sem se zabavala ob fotografiranju le-teh, preden sem obudila narodno zavest in se zapeljala do Plečnikove cerkve.
Na poti nazaj stojim na postaji podzemne železnice in si mislim, da sanjam. Obraz nekoga je bil namreč totalno podoben Miku, fantu, ki je živel v Edinburghu v enakem obdobju kot jaz in je bil celo na moji poslovilni zabavi, čeprav se sicer nismo zelo družili. Pogledam ponovno, si ga drznem ogovoriti in ja, bil je on. Noro. Živi v Pragi, je Čeh, podzemne pa sicer ne uporablja, tokratna vožnja je bila čista izjema. Naključje? Kakorkoli, zanimivo.
Večer se je zaključil v hostlu, a nič kaj zgodaj. Seveda mi je nekdo ukradel pivo iz hladilnika in ko z očmi iščem svojega Kozla na kateri od miz, mi Nemec ponudi krompir. Nadaljevalo se je v filozofiranje s Portugalko in nemškim Jonasom ter skupno večerjo s pikantnim piščancem, kumaro in krompirjem, ob ponovno kupljenem pivu. Danes sem svoje zadnje češke krone zapravila za svojo najljubšo penasto čokoladno banano, v tem trenutku pa sem že skoraj v domači deželi!
Na avtobusu teče sedma ura sedenja in spanja, še dve sta pred mano, preden prispem v Maribor, kjer sledi mini logopedsko druženje s sošolko Kepco, kakor jo kličem ljubkovalno. :) Na sosednjem sedežu je Španec, ki prepogosto poljublja svoje dekle, ravno polil olje, pred njim se Kitajka smeje čingčongčung šalam na telefonu, zadaj imajo Škoti in Islandci zagrizeno debato o mariborskem nogometu. Sama zopet lovim ravnotežje na neljubem wcju, postankov namreč nimamo, šofer pa bi v Sloveniji na glavni vožnji najverjetneje pogrnil zaradi (pre)dinamičnosti.
Ena od poletnih zgodb je tako zaključena, čez teden dni bo ta čas naše letalo najbrž že pristalo v Belgiji, kjer bom s sopevkami stala na nočnih odrih in igrala divo, pisala se bo nova. :) Doma se veselim petja, vožnje z Rozi, gora in morja! Malce tudi delovnega mesta. :)
Vam se zahvaljujem za branje in če boste pri volji, lahko napišete kakšen komentar, izredno se namreč zabavam ob večmesečnem odkrivanju anonimnežev. Haha.
Do naslednjič,
bANAnANAs
Včerajšnji dan sem se bolj ali manj uspešno izogibala vlogi tipične turistke, poslušala glasbo na trgu, se vozila z metrojem v neznano, pristala v parku na rolkarskem oddelku in bila skoraj povožena, se v svoji izmišljeni češčini pogovorila o tem, ali je meso vroče ali hladno, in bila celo uspešna. Slednje me je kljub temu zafrknilo, ker je bilo na koncu sicer toplo, a pikantno ko pes, pa dooobr. :D
Karlov most me je vseeno premamil, zato sem se nadebudno priključila procesiji Kitajcev in čakala na zeleno luč. Natanko pet sekund zatem mi je bilo neizmerno žal, saj se je pred mano pojavil g. Kača man, z ogromno rumeno plazečo se živaljo in mi jo že skoraj obesil za vrat, druga je pridno čakala na svojo minuto slave, ovita okoli mestne luči. Fuj. FUJ! Dočakala sem tudi na vsakem vogalu opevan Trdelnik, moj je bil napolnjen s sladoledom. Ljudje so prav tako noreli za bonboni, sama sem se zabavala ob fotografiranju le-teh, preden sem obudila narodno zavest in se zapeljala do Plečnikove cerkve.
Na poti nazaj stojim na postaji podzemne železnice in si mislim, da sanjam. Obraz nekoga je bil namreč totalno podoben Miku, fantu, ki je živel v Edinburghu v enakem obdobju kot jaz in je bil celo na moji poslovilni zabavi, čeprav se sicer nismo zelo družili. Pogledam ponovno, si ga drznem ogovoriti in ja, bil je on. Noro. Živi v Pragi, je Čeh, podzemne pa sicer ne uporablja, tokratna vožnja je bila čista izjema. Naključje? Kakorkoli, zanimivo.
Večer se je zaključil v hostlu, a nič kaj zgodaj. Seveda mi je nekdo ukradel pivo iz hladilnika in ko z očmi iščem svojega Kozla na kateri od miz, mi Nemec ponudi krompir. Nadaljevalo se je v filozofiranje s Portugalko in nemškim Jonasom ter skupno večerjo s pikantnim piščancem, kumaro in krompirjem, ob ponovno kupljenem pivu. Danes sem svoje zadnje češke krone zapravila za svojo najljubšo penasto čokoladno banano, v tem trenutku pa sem že skoraj v domači deželi!
Na avtobusu teče sedma ura sedenja in spanja, še dve sta pred mano, preden prispem v Maribor, kjer sledi mini logopedsko druženje s sošolko Kepco, kakor jo kličem ljubkovalno. :) Na sosednjem sedežu je Španec, ki prepogosto poljublja svoje dekle, ravno polil olje, pred njim se Kitajka smeje čingčongčung šalam na telefonu, zadaj imajo Škoti in Islandci zagrizeno debato o mariborskem nogometu. Sama zopet lovim ravnotežje na neljubem wcju, postankov namreč nimamo, šofer pa bi v Sloveniji na glavni vožnji najverjetneje pogrnil zaradi (pre)dinamičnosti.
Ena od poletnih zgodb je tako zaključena, čez teden dni bo ta čas naše letalo najbrž že pristalo v Belgiji, kjer bom s sopevkami stala na nočnih odrih in igrala divo, pisala se bo nova. :) Doma se veselim petja, vožnje z Rozi, gora in morja! Malce tudi delovnega mesta. :)
 |
| Cm dive. :) |
Do naslednjič,
bANAnANAs
Komentarji
Objavite komentar